Temeljni dohodek namesto progresivne obdavčitve
(kratkoročna možnost za Slovenijo - skrajšana predstavitev)
Uroš Boltin
Ljubljana, avgust 2005
Povzetek
Ob aktualnih razmišljanjih o davčni reformi v Sloveniji želim opozoriti, da je socialne učinke sedanje progresivne lestvice možno nadomestiti z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka ob enotni dohodninski stopnji, ki bi bila še vedno mnogo nižja od sedanjih najvišjih stopenj. Verjetno bi se izšlo nekje pri stopnji 25% in temeljnem dohodku za odrasle okrog 34.000 SIT mesečno. Univerzalni temeljni dohodek prinaša še poenostavitev socialnega sistema in mnoge druge pozitivne učinke.
Ta tekst predstavlja zamisel v grobih obrisih. Za podrobnosti, podvariante in primerjave glej:
O enotni davčni stopnji in univerzalnem temeljnem dohodku
V Sloveniji se pripravlja davčna reforma. Kot kaže, naj bi bila v grobem podobna predlogu, ki sta ga maja predstavila člana vladnega strateškega sveta Jože P. Damijan in Sašo Polanec. Recimo mu "aktualni predlog". Jedro tega predloga je uvedba enotne davčne stopnje 20% za dohodnino, DDV in davek od dobička pravnih oseb. S tem se med drugim odpravlja progresivna dohodninska lestvica, zniža pa se tudi povprečna dohodninska stopnja zaradi prenosa davčnega bremena na DDV.
Progresivno obdavčitev so v 19. stoletju gotovo uvedli z razlogom. Svobodni trg ne proizvaja pravičnih dohodkovnih razmerij med socialnimi sloji. Progresivna lestvica je tu zato, da to popravi, da torej sorazmerno več vzame bogatim kot revnim. Če bi to preprosto ukinili brez ustreznega nadomestila, je to seveda velik korak nazaj (recimo v 19. stoletje) glede socialne pravičnosti.
A dejstvo je, da je progresivna obdavčitev okoren izum. Problemi z akontacijami in šok, ki ga nekateri doživijo ob letnem poračunu, so le delček težav z njo. Tudi enoletni zaslužek posameznika je v današnjem času lahko vprašljivo merilo za to, koliko je kdo bogat. Dodatna določila, ki naj bi popravila nelogičnosti osnovnega koncepta, kot npr. pri dohodku iz več let, dajo še bolj nelogičen rezultat. Tu so še psihološki demotivacijski učinki, tudi ker ljudje ne razumejo natančno, kako progresivnost deluje, itd. Nekaj več o težavah s progresivno lestvico glej v dodatku B.
Idealno bi bilo, če bi našli ustreznejši način za omenjeno korekcijo socialnih razmerij. In prav to (med drugim) prinaša ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Ravno tisto, kar nekatere kritike UTD najbolj moti, torej njegov učinek pri ljudeh, ki niso potrebni socialne pomoči, je zelo podobno učinku progresivne obdavčitve. Več tega bi bil seveda premik v levo. A tu ne predlagam več, predlagam zamenjavo.
Univerzalni temeljni dohodek je zamisel, da naj država vsem državljanom izplačuje nek reden, za vse enak mesečni dohodek neodvisno od drugih zaslužkov ali kakih drugih pogojev. (Razlika v višini je lahko pogojena le s polnoletnostjo ali kaj podobnega.) Seveda ne gre za to, da bi potem vsi imeli več denarja kot sedaj, če za to ni kje vzeti. Gre le za reorganizacijo plačil. Večina bi pač plačevala več davka, imela nižjo neto plačo in bi bila skupaj z UTD na koncu na istem kot sedaj. Pridobila pa bi pri varnosti, saj bi tudi ob neredni plači ali ob izgubi službe vsaj UTD tekel naprej. Nezaposlenim bi to v glavnem nadomestilo obstoječe pomoči. Te so sedaj odvisne od ugotavljanja drugih dohodkov, iz česar izvira večji del zapletenosti in včasih vprašljive učinkovitosti sedanjega sistema socialnih transferov. Če bi uvedli sistem, v katerem nek državni dohodek pripada tako tistim z drugimi dohodki kot tistim brez njih, bi vse to preverjanje in pogojevanje izgubilo smisel, vse bi se zelo poenostavilo. Več o UTD in o paleti različnih problemov, ki jih tu rešimo z eno potezo, glej v dodatku A.
Klasični pristop zagovornikov UTD je, da jih primarno zanima učinek na nezaposlene in potencialno nezaposlene. A to nikakor ne pomeni, da se vse skupaj gremo le zaradi nezaposlenih in da je za vse ostale ob ohranitvi enakih skupnih neto dohodkov to samo knjigovodska formalnost. Za upokojence že mogoče, tam gre vse iz iste državne vreče. Za zaposlene in zasebnike pa nikakor ne.
Na tem mestu me zanima predvsem, kaj UTD prinaša zaposlenim oz. davčnim zavezancem. Uvedba UTD seveda pomeni, da mora država, če naj deli UTD, pobrati več davkov. Če imamo enotno dohodninsko stopnjo, bo ta morala biti višja kot sicer. Od dohodkov bomo pobrali več davka, to je sorazmerno z dohodki. Delili pa bomo po glavi, neodvisno od dohodka. Skupni učinek, če UTD odštejemo od dohodnine, je torej, da bomo bogatim vzeli sorazmerno več kot revnim. Zelo podobno, kot pri progresivni lestvici, a na precej elegantnejši način.
Če prav izberemo parametre (doh. stopnjo in višino UTD), je lahko učinek celo kvantitativno zelo podoben učinku obstoječe progresivne lestvice. Vendar brez ekstremne obdavčitve najbogatejših, ki pa je itak sporna in tudi proračunsko ne tako zelo pomembna (gre za okrog 4% zbrane dohodnine).
Najbliže tej zahtevi je verjetno naslednji model:
Enotna dohodninska stopnja: 25%
UTD za polnoletne osebe, mesečno: 34.700 SIT
UTD za mladoletne osebe, mesečno: vsaj 13.000 SIT
Dohodnina bi se obračunavala od celotne bruto plače, brez olajšav in pred odbitjem prispevkov.
V bistvu tu predlagam popravek aktualnega predloga. Predpostavil sem enak prenos davčnega bremena na DDV. (Jaz bi sicer raje malo enakomerneje dvignil obe stopnji DDV, a to na tem mestu ni bistveno). Tudi pri izračunu bilance izhajam iz aktualnega predloga. Če se tisto izide (verjamem, da se), bi se verjetno moralo tudi to. Prav tako bi še vedno veljalo prehodno načelo o ohranitvi neto dohodkov, vendar sedaj to ni le neto plača, ampak seštevek plače in UTD. Neto plače se torej zmanjšajo.
Stopnja 25% bi pri plačah efektivno ustrezala stopnji 32%, če bi od osnove odšteli prispevke (22,1% bruto plače), tako kot delamo zdaj in kot predvideva tudi aktualni predlog. Lahko bi ostali pri takem načinu računanja in imeli enotno stopnjo 32%. Za plače bi bilo vseeno. Ta sprememba koristi pri drugih vrstah dohodkov. To niso le dohodki iz kapitala, ampak tudi študentsko delo, avtorski honorarji, najemnine za stanovanja itd. Te stvari so sedaj obdavčene po različnih stopnjah, včasih (odvisno od dohodkov zavezanca) tudi po nižjih. Ker bi prejemnikom njihov UTD že upoštevali pri dogovorih o osnovnih dohodkih (plače, pokojnine), se ta stopnja ne bi smela preveč dvigniti. Res je, da bogati na dividende sedaj plačujejo večje stopnje (sicer z mnogimi izjemami), a znižanje tega je itak cilj aktualne reforme. Za samo uvedbo UTD to ni bistveno, 25% ali 32%. Če bo kaka kasnejša reforma šla še v smeri zniževanja prispevkov (nadaljnji prenos na DDV, po mojem smiselno), se bo razlika med plačami in drugimi dohodki zmanjševala.
Če smo natančni, je stopnja 25% (oz. 32%) malo zaokrožena navzdol, kar bi sicer verjetno lahko upravičili. Najosnovnejša varianta izračuna nam da stopnjo 25,7% (oz. 33%).
Bruto plače tu doživijo precej manjši pretres kot po aktualnem predlogu. V povprečju se sicer zmanjšajo enako (pocenitev dela), a to zmanjšanje je precej enakomerneje porazdeljeno med bogate in revne kot po aktualnem predlogu. Še vedno pa se zmanjšanje najmočneje pozna pri zelo bogatih, ki so po sedanjem sistemu zelo močno obdavčeni.
S tem ohranimo stopnjo socialne pravičnosti precej bliže danes doseženemu nivoju. Hkrati dosežemo večino pozitivnih učinkov iz aktualnega predloga. To je, poenostavitev sistema ter davčno razbremenitev tako cene dela kot kapitala. Čeprav pride del razbremenitve na revnejše, tudi bogati še vedno pridobijo večji del tistega, kar je predvidel aktualni predlog.
Poglejmo učinek na zavezanca s povprečno plačo. (Računam za letošnje leto, če bo reforma v letu 2007, je seveda treba vse revalorizirati in preračunati v evre.) V letu 2004 je bila povprečna bruto plača 3.210.852 SIT letno, letos bo verjetno okrog 3.400.000 SIT. Od tega se plača 22,1% socialnih prispevkov, torej približno 750.000 SIT. Po sedanjem sistemu in tudi po aktualnem predlogu pa se nato od osnove odšteje še okrog 600.000 SIT splošne olajšave (ta je v resnici letos nekaj manjša, a že veljavni zakon to določa kot začasno). Olajšava za vzdrževanega družinskega člana je 474.900 SIT. V povprečju pridejo približno trije vzdrževani člani na štiri zaposlene, odštejmo recimo še 350.000 SIT. Ostane osnova okrog 1.700.000 SIT.
Po sedanjem sistemu pade ta zavezanec v drugi dohodninski razred. Spodnja meja razreda je 1.300.000 SIT. Na presežek 400.000 SIT plača 33% dohodnine + 208.000 SIT pavšala na preostali del osnove. Torej plača državi 132.000 SIT + 208.000 SIT = 340.000 SIT.
Po aktualnem predlogu bi na vseh 1.700.000 SIT osnove plačal 20% dohodnine, to je spet 340.000 SIT.
Po tu predstavljeni varianti bi na 3.400.000 SIT plače plačal (po enostavnem računu) 25,7% dohodnine, to je 873.000 SIT. Dobil pa bi 12 krat po 34.700 SIT kot UTD, torej 416.000 SIT, ter (povprečnih) 117.000 SIT na otroka (3/4 od 13.000 SIT krat 12). Državi tudi v tem primeru ostane 340.000 SIT. ( 873 - 416 - 117 = 340 )
V resnici vsi vzdrževani družinski člani niso otroci. Odrasli dobijo večji UTD. A to že spada k zgodbi o nezaposlenih, na tem mestu računamo bilanco za zaposlene. V okviru tega dela zgodbe je za vse vzdrževane družinske člane vštetih 13.000 SIT od njihovega UTD.
Iz zgornjega računa vidimo, da je povprečni zaposleni približno na istem v vseh treh primerih. Ker pa je v prvem in zadnjem primeru ("a" in "c") tudi stopnja v bistvu enaka (25,7% cele bruto plače je isto kot 33% osnove po odbitju prispevkov), pomeni, da so na istem tudi vsi drugi, ki po sedanjem sistemu padejo v 2.dohodninski razred. Tudi od stopenj v višjih razredih se v "c" precej manj oddaljimo kot po aktualnem predlogu ("b"). Razlika pa je večja v 1.dohodninskem razredu, saj tu tudi manj premožni dobijo del razbremenitve na račun višjega DDV.
Univerzalni temeljni dohodek je brezpogojen. Dobi ga vsak državljan brez vprašanj, kaj dela, zakaj ne, koliko zasluži ali kaj ima. Seveda pa se takšna vprašanja postavljajo drugje, npr. na davčnem uradu, na uradu za socialno pomoč, pa seveda, ko se pogovarjamo o višini plač ali pokojnin. Pri vseh teh rečeh upoštevamo, da ljudje že dobivajo UTD. Efektivno zato UTD različnim skupinam prebivalstva predstavlja nadomestilo za različne stvari po sedanjem sistemu. Če nas zanima, kako se to izide za državni proračun, moramo računati za vsako od teh skupin posebej.
Začnimo z zaposlenimi. Tako pri aktualnem predlogu kot pri tem, kar tu predlagam (primera "b" in "c" zgoraj) je zveza med plačo in dohodnino linearna, torej je tudi povprečna dohodnina enaka dohodnini iz povprečne plače, če računamo samo zaposlene. Če je torej povprečnemu zaposlenemu vseeno, je tudi za državno blagajno isto, če izberemo aktualni predlog ali pa tu predlagano možnost. Če se po aktualnem predlogu bilanca izide, se, kar se tiče zaposlenih, izide enako tudi v tem primeru.
Kar se tiče upokojencev, je še enostavneje. Neto pokojnina se mora pač zmanjšati za višino UTD, da bo skupni neto dohodek enak. Vse ostalo, torej bruto pokojnina, dohodnina in UTD, se tiče iste državne vreče. Primanjkljaj ZPIZ se itak pokriva iz proračuna. Tu ni razloga, da bi nastal problem, če bruto pokojnine prav preračunamo. Podobno je pri vseh tistih nezaposlenih, ki sedaj prejemajo različne socialne transfere, večje ali primerljive z UTD.
Problem lahko nastane tam, kjer sedanji sistem nekomu, ki nima lastnih dohodkov, ne priznava pravice do pomoči. UTD bi seveda dobili tudi oni. V večji meri gre tu za družinske člane zavezancev s previsokimi dohodki, v manjši meri pa za ljudi, ki jih smatramo za "brezposelne po lastni krivdi". (Slednja skupina sicer običajno sproža največ etičnih dilem ob uvedbi UTD. A nasproti tem pomislekom je možno postaviti veliko tehtnih argumentov - glej dodatek A.) Če nas na tem mestu predvsem zanima državna bilanca, lahko ugotovimo, da ne gre za veliko število ljudi. Verjetno manj, kot je tistih, ki v sedanjem nepreglednem sistemu pogojnih pomoči izkoristijo več pomoči in davčnih olajšav hkrati, ki se morda neupravičeno prekrivajo, pa tega nihče ne opazi. UTD bi glede prekrivanja naredil gotovo več reda, saj bi se vedelo, da ga ima vsak, od vsega ostalega bi se avtomatično odštel. Prinesel pa bi tudi nekaj prihranka pri socialni administraciji.
Iz podatkov popisa 2002 lahko preračunam, da je v Sloveniji manj kot 250.000 polnoletnih prebivalcev, ki niso niti delovno aktivni niti upokojenci. Z otroki vred okrog 620.000. Večina teh ljudi so nekomu vzdrževani družinski člani, po 13.000 SIT mesečno je torej zanje proračunsko pokritih že na račun odprave dohodninskih olajšav. Iščemo še po 21.700 SIT razlike.
Po rebalansu državnega proračuna za 2005 je v postavki za socialno varstvo predvidenih 190 milijard SIT. To je 15,8 milijard na mesec. Če to delim z 21.700 SIT, dobim 730.000 ljudi, torej več, kot je nezaposlenih z otroki vred. Ob tem, da je UTD za mladoletne lahko nižji, kar ustreza tudi obstoječi strukturi socialnih transferov. Znesek 34.700 SIT mesečno na posameznika bi lahko nadomestil velik del sedanjih socialnih transferov, čeprav seveda ne vsega. A če bi v UTD preusmerili vsaj polovico omenjene proračunske postavke, je dovolj.
Nekaj rezerve pa bi se našlo še v odpravi gospodarskih subvencij za panoge z najnižjimi plačami (ki so praviloma v težavah, zato tudi dobivajo subvencije). Ker tu predlagana reforma zavezance v sedanjem prvem dohodninskem razredu davčno močno razbremeni, bi to lahko upravičilo zmanjšanje subvencij.
Če potegnem zaključek, vidimo, da je UTD možno uvesti brez povečanja obremenitve za državni proračun. Ta bi se formalno sicer močno povečal, a velik del tega denarja bi se kot UTD vračal nazaj k davkoplačevalcem. Druge proračunske potrebe bi bile na istem kot sedaj. Administrativno pa bi se stvari močno poenostavile.
Dodatek A: Univerzalni temeljni dohodek
Ideja, da naj bi država vsem državljanom brez kakršnihkoli pogojev izplačevala nek stalen dohodek, ni zelo nova, a se težko prebija. Morda tudi zato, ker predstavlja izziv ustaljenemu načinu razmišljanja. Upira se tudi stereotipni delitvi politično-ekonomskih idej na leve in desne. Na prvi pogled je z motivom socialne pravičnosti videti radikalno leva, a se približa tudi tradicionalno desnim vrednotam (fleksibilen trg dela).
V novejšem času jo je obudil Philippe Van Parijs. Njegove argumente in reakcije nanje smo v slovenščini dobili v knjižici založbe Krtina: Brezplačno kosilo za vse? (2004). Van Parijs ni ostal osamljen, stvar počasi dobiva več podpore vsaj v nekaterih krogih. Na to temo je v svetu že veliko razprav. Verjetno najbolj referenčno spletno mesto je:
Edina dežela, kjer to že imajo v praksi, je Aljaska (1680 USD letno, podatek 1999). Aljaska ni ravno tipična dežela, težko je delati primerjave, tudi znesek ni ravno velik za ameriške razmere. Na Aljaski ta dohodek utemeljujejo z dobički od nafte, kar naj bi pripadalo vsem.
O bolj "pravi" varianti, torej financirani iz davkov, v večjem znesku in v povezavi s socialnim sistemom, razmišlja tudi Irska. Pravzaprav se s postopnimi reformami davčnega in socialnega sistema že gibljejo v tej smeri. Glej:
Motivi za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) so raznovrstni. Za razliko od tu obravnavane funkcije UTD kot socialnega korektiva znotraj ekonomsko aktivne populacije (namesto progresivne obdavčitve) se zagovorniki UTD večinoma ukvarjajo z učinki v zvezi z nezaposlenimi. Naj omenim dva.
UTD je zdravilo za brezposelnost, mnogo učinkovitejše kot gospodarska rast. Predvsem zaradi dveh učinkov. Prvič, pri nizkih plačah močno zniža (ob enakih skupnih dohodkih delavca) ceno dela.
In drugič, odpravlja (ali pa vsaj zmanjša) zaposlitveno bariero, to je, učinek sedanjih pogojnih socialnih pomoči. Če človek zasluži samo malo denarja, pri tem pa se mu zniža socialna podpora, se mu vse skupaj ne splača. Od težko zaposljivih ljudi torej sedaj pričakujemo, da si bodo našli redno delo za polno plačo ali pa nič. Veliko laže bi šlo postopno, za začetek morda s priložnostnimi deli ali za krajši delovni čas. UTD bi ostal pri tem za razliko od obstoječih pomoči nedotaknjen. Morda celo za obiranje hmelja ne bi bilo več treba uvažati delavcev.
Nekoliko bolj dolgoročen pogled na povezavo med UTD in brezposelnostjo glej:
Kot drugi pomemben motiv za uvedbo UTD naj navedem Van Parijsovo načelo o "svobodi za vse". Gre za načelo, da človek ne sme biti eksistenčno odvisen od delodajalca. UTD naj bi bil približno tolikšen, da bi pokrival minimalne življenjske stroške. To je seveda premalo, da ljudje ne bi bili motivirani za delo, a dovolj, da v skrajnem primeru ne bi bili prisiljeni vztrajati pri nekem delu, ki jim izrazito ne ustreza. Na trgu dela bi bili bolj gibljivi, saj bi jim UTD omogočal prevzemati več tveganj. To bo postalo nuja v sodobnem gospodarstvu, kjer je stalnost čedalje bolj izjema kot pravilo. Hkrati je to vsaj delno nadomestilo za vse tiste, ki na kulturnem, humanitarnem in drugih področjih kaj prispevajo brez plačila.
Dileme ob uvedbi UTD so tudi zelo raznovrstne. V glavnem jih lahko razdelimo na proračunske in etične. Proračunske so največkrat povezane z nerazumevanjem principa, da se pri davkoplačevalcih zadeva kompenzira, da jim nihče ne skuša podariti dviga standarda. Če to razumemo, pa se dilema nanaša le še na relativno majhno število ljudi, ki bi res dobili več. Ta dilema pa je v bistvu bolj umetna, saj je število ljudi, ki po obstoječem socialnem sistemu padejo skozi sito, mnogo manjše od števila tistih, za katere poskrbimo, ker pač najdemo tako ali drugačno utemeljitev, da je to pravično. Pomemben proračunski argument pa je tudi, da UTD močno poenostavi davčni in socialni sistem, birokracija pa ni poceni.
Ključne so torej etične dileme. Še najbolj nesmiselna je tista, ali je prav, da to "socialno podporo" dobijo tudi bogati. Za bogate je UTD zanemarljiv, učinek je zanje mnogo manjši od najmanjše spremembe davčnega sistema. Če nimamo zelo tehtnih argumentov, da je edino pravična davčna stopnja npr. ravno 31,6%, nikakor pa ne 31,3%, je vse skupaj pravda od oslove sence. Za bogate je to efektivno le zelo majhna davčna olajšava.
Druga dilema je, ali je prav, da nekaj "podarimo tudi lenuhom". Da ne bo nesporazuma, vsi, ki jih sedanji socialni sistem izloči, gotovo niso lenuhi. Noben birokratski aparat ne deluje idealno, ta še posebej, saj so razlogi, zakaj nekdo ne more do zaslužka, zelo različni. Nekateri tudi imajo službo, le plače ni od nikoder. Celo v okviru obstoječih etičnih norm gotovo lahko ugotovimo, da so tudi zelo krute krivice tu včasih neizogibne.
A denimo, da nam na koncu (pri zelo majhnem številu ljudi) res ostane omenjena dilema. Najprej, tu je vprašanje, ali gre res za darilo. Na Aljaski to smatrajo za lastniško pravico, ker pač nafta pripada vsem. Tudi dežele, ki nimajo nafte, bi verjetno lahko v seštevku naračunale kar precej koristi od svojih naravnih bogastev, tudi če je to bolj razpršeno.
Van Parijs ponuja še drug odgovor. V življenju noben človek ne začne iz nič, vsi najprej nekaj podedujemo. Če to ni lastnina, so pa geni, vzgoja ali pa državljanstvo bogate države. Nihče vsega ne ustvari sam. A nekateri imajo v izhodišču mnogo več sreče kot drugi. Zato je prav, da to razliko vsaj do neke mere zmanjšamo. Vsi imamo možnost, da svojo podedovano srečo tudi slabo uporabimo. Človek, ki bi živel od UTD in lenaril, ni nič slabši od mnogih aktivnejših, ki s svojo aktivnostjo naredijo družbi več škode kot koristi. Če drugega ne, naredi mnogo manj ekološke škode.
Za obsežnejše razmišljanje o tej temi glej:
Dodatek B: Težave s progresivno lestvico
Načelo, s katerim je utemeljena progresivna dohodninska lestvica, pravi: "Bogatejši naj plačuje sorazmerno več!". V praksi je merilo bogastva pač tisti isti dohodek, ki ga obdavčujemo. V preteklosti je bilo to enostavno. Velika večina ljudi je dobivala redno plačo, tisti z višjo so bili "bogatejši", tisti z nižjo pa "revnejši". Zaradi dopustov, regresov in božičnic je bilo med letom še morda nekaj nihanja, a iz celoletnega seštevka je bilo vse jasno.
V sodobni ekonomiji avtorskih del, projektov in služb za določen čas, študijskih prekinitev, poslovnih uspehov in neuspehov, tržnih nihanj itd. postaja enakomeren pritok dohodkov čedalje manj samoumeven. Progresivna lestvica pa temelji na enoletnem dohodku. Zato proizvaja čudne rezultate.
Če npr. nekdo dela na projektu, ki bistveno odstopa od njegovih običajnih dohodkov, od januarja do decembra, bo plačal več davka, kot če bi isto delo opravil v času od julija do junija v naslednjem letu, saj se mu bo v drugem primeru dohodek razdelil na dve leti. Torej enako delo, enako dolg čas, enako plačilo, a različen davek! Če pa bi v drugem primeru celotno plačilo dobil naenkrat, pa bi izkoristil določilo o dohodkih iz več let. V tem primeru bi bil ta dohodek obdavčen po efektivni stopnji zavezanca, to pa je še mnogo manj. S sprotnim plačilom namreč ne bi mogel priti tako nizko, saj je kvote za obdavčitev po nižjih razredih že izkoristil z rednimi dohodki. Uporaba efektivne stopnje, v izračunu katere so bili ti nizko obdavčeni deli dohodka všteti, pa mu na nek način ponovno prizna dodatno kvoto za to.
Je to lapsus piscev sedanjega sistema ali dosežek pisateljskega lobija, tega ne vem. Vsekakor pa je nekakšna korekcija za zaslužek iz več let v tem sistemu potrebna, sicer bi padli v nasproten ekstrem. A vedno tudi to ne pomaga. Vzemimo podjetnika, ki se deset let trudi z vsem mogočim, a mu nič ne ratuje. Potem pa mu nek posel uspe. Ker je vse zaslužil v enem letu, ga davkarija obravnava kot bogataša, čeprav se je morda za preživetje prejšnjih deset let močno zadolžil. Če ne more dokazati, da je ves ta čas delal na istem projektu, mu člen o dohodkih iz več let nič ne pomaga. Za davkarijo stvar ni povezana, čeprav gre s podjetnikovega stališča očitno vsaj za statistično povezavo. Uspeh pač ni vedno predvidljiv, moraš prevzeti tveganje, enkrat v desetih poskusih bo uspelo.
Časovna razporeditev dohodkov pa ni edini vir nelogičnosti. Poglejmo še družinsko razporeditev. Je npr. nekdo, ki vzdržuje nezaposleno ženo, enako bogat, kot nekdo z enakim dohodkom, katerega žena tudi zasluži primerljiv dohodek? Ali je ta drugi dvakrat bogatejši? Progresivna lestvica o tem ne ve nič. Davčna olajšava za vzdrževanega družinskega člana je samo (približno) nadomestilo za splošno olajšavo, ki bi jo dobila žena, če bi del dohodka zaslužila ona, ne pa tudi za progresivnost lestvice. Posameznik je samostojen subjekt, a le dokler državi tako ustreza. Če bi žena brez lastnih dohodkov želela socialno podporo, bi se država brž spomnila na skupno družinsko vrečo. To je očitno nedoslednost v logiki sedanjega sistema.
Poglejmo še eno težavo. Pogosto slišimo: "Več kot toliko ne smem zaslužiti, drugače padem v višji dohodninski razred." Tu se očitno skriva strah pred nezveznim skokom v dohodnini. Strah je sicer običajno neutemeljen, saj dohodninska lestvica (za razliko od primitivnejše variante pri davku na izplačane plače) deluje na naš dohodek po kosih, zato ni možno, da bi ob večjem bruto zaslužku na koncu kdo imel manjši neto dohodek, vsaj če govorimo o dohodku enega leta. A ljudje tega pogosto ne razumejo, zato jih to bega in demotivira. K zmedi prispevajo še davčni strokovnjaki, ki pogosto brez potrebe operirajo z efektivno stopnjo. Z njo se množi celotna osnova, kar zamegli prej omenjeno dejstvo, čeprav ga seveda ne more spremeniti.
Izjema pa bi bil nekdo, ki zaradi dohodka iz več let potrebuje nizko efektivno stopnjo. V tem primeru ima zaslužek v tekočem letu lahko močan vzvod. A potem ni toliko pomembna meja razreda, pozna se vsak zaslužen tolar. Potem se lahko zgodi: več ko zaslužiš, manj imaš.
Domov Copyright © 2005 Uroš Boltin mailto:info@urosboltin.com