English version

(dolgoročna možnost za Evropo)

Uroš Boltin

Ljubljana, julij 2005

1. Uvod
2. Brezposelnost
3. Prehod
4. Ciljno stanje
5. Lenuhi
6. Globalizacija
7. Sklep

1. Uvod

Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je način, kako vzeti bogatim in dati revnim. Ni edini tak mehanizem, izumili smo jih že cel kup, ker verjamemo, da liberalni kapitalizem ne proizvaja socialno pravičnih razmerij in hočemo to popraviti. Vprašanje pa je, ali popravljamo stroj, ki daje tak rezultat, ali pa rezultat popravljamo naknadno zunaj stroja. Namen tega članka je pokazati, da je to veliko bolje početi zunaj tržnega stroja. UTD je najustreznejši način za to. Verjamem, da bo vsaj za razviti svet njegova uvedba prej ali slej neizogibna.

UTD je dohodek, ki bi ga država dajala vsak mesec vsem državljanom v enakem znesku, neodvisno od drugih dohodkov in tega, kaj počnejo. Seveda to pomeni višje davke in nižje plače. Nadomesti tudi obstoječe socialne podpore, ki jih upravičenec dobi pod pogojem, da nič ne zasluži. Glavni cilj pri tem je odprava brezposelnosti. Ideja ni nova, a se počasi prebija. Njen najvidnejši zagovornik v novejšem času je Philippe Van Parijs. Njegove argumente in reakcije nanje smo v slovenščini dobili v knjižici založbe Krtina: Brezplačno kosilo za vse? (2004). Edina dežela, kjer to že imajo v praksi, pa je menda Aljaska (1680 USD letno, podatek 1999).

Glej tudi http://www.etes.ucl.ac.be/BIEN/Index.html

Še prej pa je seveda vprašanje, če in v kolikšni meri se to popravljanje sploh gremo. Če se ga še ne gremo, ga z uvedbo UTD uvajamo na novo. Če se ga že gremo, pa gre lahko le za zamenjavo obstoječih mehanizmov. V različnih deželah je situacija različna. V grobem imamo dve možnosti.

1. V ZDA je to etična dilema: več vzeti bogatim in dati revnim ali ne? Pravzaprav dilema, ali naj sprejmejo bolj "evropsko" razmišljanje o socialni pravičnosti. Glede na ameriško tradicijo bo težko. Pa tudi gospodarske težave v Evropi niso ravno spodbuden zgled. Amerika bo najbrž počakala, dokler Evropejci ne damo boljšega zgleda.

2. V Evropi smo se že davno odločili, da so pravične plače precej višje od tržne cene dela (kot bi se oblikovala s ponudbo in povpraševanjem) in da je tudi za tiste, ki nimajo dela, treba nekako poskrbeti. Gre le še za tehnično vprašanje, kako to narediti. Visoka brezposelnost kaže, da se tega ne lotevamo najbolje. UTD ponuja drugačen pristop za dosego istih socialnih ciljev. V Evropi je to bolj tehnična dilema. Seveda ostane tudi še nekaj etičnih dilem, a problem je mnogo manjši kot v Ameriki.

 

2. Brezposelnost

Začnimo torej z Evropo, kjer so izgledi za UTD mnogo boljši. Glavni gospodarski problem Evrope je brezposelnost. Običajno nas prepričujejo, da je za to kriva recesija. Gospodarska rast da bo problem rešila. In glej res, ko se npr. država z 10% brezposelnostjo izvleče iz negativnega cikla in doseže 2% rast, pade brezposelnost na 9,5%. Sklep: vse, kar potrebujemo, je 40% rast na letni ravni, pa brezposelnosti ne bo več! Če zmorejo Kitajci 10% na leto, bomo pa že toliko boljši od njih!

To povezovanje brezposelnosti z recesijo me spominja na težave s pralnim praškom v socializmu. Nekaj časa se ga je dobilo dvakrat na mesec. Potem smo pridno delali, dosegli smo nove delovne zmage... In rezultat ? Pralni prašek se je dobilo trikrat na mesec! Dokaz, da smo na pravi poti, treba je samo še bolj pridno delati. Dokler nismo ugotovili, da je napaka v sistemu, in ga spremenili. Danes lahko kadarkoli izbiram med 20 vrstami pralnega praška, povsem neodvisno od delovnih zmag ali porazov (ki jim zdaj pravimo recesija).

Tudi brezposelnosti ne bomo rešili samo z delovnimi zmagami oz. gospodarsko rastjo. In kje je napaka v sistemu? Treba je samo dojeti, da sta plača in življenjski standard lahko dve različni stvari. Plača je cena delovne sile. Ponudba in povpraševanje se na trgu vedno srečata, če je cena prava. Tudi na trgu dela ni razloga, da ne bi bilo tako. Nekatere študije sicer kažejo, da je ponudbena stran tu precej toga oz. da je delovna sila precej specifičen tržni igralec. Pa kaj zato, na strani povpraševanja se za prožnost ni bati. Za delovanje trga je to dovolj.

Težava je v tem, da nam tako določena plača ni všeč, ker ni pravična. Zato jo popravljamo z raznimi predpisi in sindikalnimi pritiski. Seveda, če enačimo plačo z življenjskim standardom, je temu (vsaj v Evropi) težko ugovarjati. Ampak ravno v tem je težava. Življenjski standard (in ne plača) je tisto, kar mora biti pravično, karkoli si že pod tem predstavljamo. Plača je samo kolesce v tržnem stroju, ki mora biti ravno toliko veliko, da bo stroj gladko tekel. O krivičnosti dejstva, da so zobniki v stroju različno veliki, najbrž nima smisla razpravljati.

Treba je torej poskrbeti za pravičnost življenjskega standarda. Osnova je seveda plača. Če je sama premajhna, je pač treba nekaj dodati. Vzeti seveda ni kje drugje kot pri gospodarstvu. Vprašanje je le, kako vzeti. Gotovo naredimo manj škode, če vzamemo z nevtralnim davčnim sistemom, kot pa če se država s predpisi vmeša na trg delovne sile. S tem ne obremeni le cene dela, ampak tudi ovira fleksibilnost trga. Na neravnovesnem trgu je treba z goro predpisov določiti kup stvari, ki bi se na ravnovesnem trgu preprosto uredile po načelu: "Če mi kaj ni všeč, grem drugam."

Liberalizacija trga dela ne pomeni nujno manj sociale. Ampak potrebujemo socialno državo, ne socialnega gospodarstva. Sociala sodi v državni proračun, ne v delovno zakonodajo. Tržna ekonomija je močan delovni konj, ki lahko nosi veliko socialno breme. Samo prav ga je treba natovoriti. Po možnosti na hrbet, ne pa, da se mu mota med nogami.

Seveda, če vprašate konja (oz. gospodarstvenike), bi najraje skakal po travniku brez bremena. Torej nizki davki in nizke plače. Ampak če to (vsaj v Evropskih razmerah) ni sprejemljivo, tudi ker travnik ni samo njegov, je vseeno dobro razmisliti o načinu sedlanja.

 

3. Prehod

V obstoječem stanju je trg dela povsem izven ravnovesja. To sprostiti preko noči bi bila seveda polomija. Pogoj za deregulacijo je najprej nadzorovano znižanje cen dela proti nekim ravnovesnim vrednostim, ob istočasni uvedbi in nato višanju UTD. Pri tem bomo najbrž skušali držati skupne dohodke (neto plača + UTD) še nekaj časa pri izhodiščni vrednosti. (Konkretnejši predlog za prvi korak v Sloveniji glej tukaj.)

Kasneje bi se gibanje UTD ločilo od plač, ki bi postopno zaplavale na tržnih zakonitostih in se odlepile od predpisanih spodnjih mej. Seveda se bo to v deficitarnih poklicih zgodilo prej. Nekatera plačna razmerja se bodo na ta način pač morala korigirati.

Končni cilj je popolnoma dereguliran trg dela, na katerem socialna varnost ni vezana na določenega delodajalca in ni zagotovljena s pravno zaščito delovnega mesta. Takšna varnost je diskriminatorna, saj ni dosegljiva vsem, ampak samo tistim, ki delo že imajo, v škodo tistih, ki bi ga želeli. Namesto tega bo socialna varnost delno (v manjši meri) zagotovljena z UTD, v večji meri pa z ravnovesjem na trgu, kjer vsak (vsaj zdrav) človek, ki to želi, lahko najde delo. Za invalide bi seveda še vedno obstajali dodatni državni mehanizmi, podobno kot sedaj.

Na začetku, dokler z rastjo UTD nadomeščamo druge socialne korektive (npr. progresivno davčno lestvico), to ni nujno premik k večji stopnji egalitarnosti družbe. Evropa ima tu seveda veliko več rezerve kot Amerika, lahko bi prišli že precej blizu končne ravnovesne vrednosti UTD. Kasneje se manjšim tovrstnim premikom v eno ali drugo smer ne bo več možno povsem izogniti, a bodo rezultat tržnih gibanj, ne le političnih odločitev.

 

4. Ciljno stanje

Ravnovesni trg dela pomeni, da se bodo politiki npr. pred volitvami ukvarjali z brezposelnostjo približno toliko, kot s preskrbo s pralnim praškom, torej nič. Problema pač ne bo. Seveda pa se bodo še vedno ukvarjali s socialno pravičnostjo oz. večjo ali manjšo egalitarnostjo družbe. Le da bodo mehanizmi drugi, ne z vmešavanjem v trg dela.

UTD bo posredno še vedno povezan s trgom dela, a odvisnost bo enosmerna. Plač država ne bo predpisovala, tako kot ne predpisuje cene delnic ali zlata. Se bo pa na njihova povprečna gibanja odzivala s prilagajanjem UTD. Če bodo šle plače dol, bo obremenitev gospodarstva s stroški dela manjša. Možno bo dvigniti davke in z višjim UTD preprečiti padec standarda. In obratno, če bo cena dela zrasla, bo država lahko znižala UTD in z znižanjem davkov razbremenila gospodarstvo.

Seveda to velja za povprečno obremenitev gospodarstva. Vse skupaj ne bi imelo smisla, če bi bili davki preveč direktno vezani na nihanje posamezne plače. Brez tega pa popolne kompenzacije obremenitve posameznih podjetij pri tem nihanju ne bo. A to tudi ni namen. Če bo šlo za dolgoročne trende, se bo gospodarska struktura morala prilagajati potrebam trga dela. Pred kratkoročnimi nihanji te vrste pa se je možno zaščititi na ustreznem terminskem trgu. Med hedgerji bodo delovno bolj intenzivne panoge verjetno na eni strani, manj intenzivne pa na drugi.

S takšnim nihanjem bi tudi delavnost in lenoba dobili svojo tržno vrednost, namesto da to vrednost z nekimi moralnimi sodbami administrativno določamo. Če je povpraševanje po delu manjše, bo trg posredno (preko višjega UTD) nagradil tistega, ki se umakne in prepusti delo nekomu, ki ga bolj potrebuje. Če bo povpraševanje večje, pa bo lenoba manj zaželjena, kar se bo odrazilo s padcem UTD.

Morda bi se pred neodgovornim (npr. predvolilnim) dviganjem UTD lahko zavarovali tako, da višine UTD ne bi določala vlada ali parlament, ampak, podobno kot obrestne mere, centralna banka. Z upoštevanjem ciljev glede inflacije in proračunskega primanjkljaja. Politika bi na višino UTD vplivala posredno z določanjem davkov. (Seveda to ni možno v začetni fazi, ko je UTD še vezan na spremembe reguliranih plač.)

 

5. Lenuhi

Ljudje so danes nezaupljivi do ideje UTD predvsem zaradi dileme, ali je pošteno, da tudi "lenuhom nekaj podarimo". Lenuhi so seveda manjšina nezaposlenih, večina bi rada delala, pa ne more. Še veliko več je tistih, ki delajo. UTD se tiče vseh.

Gospodarstvo potrebuje delovno silo. Zelo verjetno je torej, da UTD (ki posredno pomeni borzno vrednost lenobe) ne bo še kmalu zrasel tako visoko, da se večini ljudi ne bi ljubilo delati. Čeprav se bo problem brezposelnosti vsaj delno rešil tudi s prostovoljno odločitvijo nekaterih za umik s trga dela, bo večji del rešen s povečanim povpraševanjem po (cenejši) delovni sili. Velika večina ljudi bo ekonomsko aktivnih. UTD je torej predvsem mehanizem, ki ureja ekonomska razmerja med aktivnimi. Višina UTD je določena s tržno ceno dela in našo predstavo o pravičnih dohodkih zaposlenih (v okviru proračunskih možnosti). To, da ga dobijo tudi nezaposleni, je stranski učinek.

Van Parijs in mnogi drugi se zadeve sicer lotevajo z drugega konca. V UTD vidijo predvsem način reševanja položaja nezaposlenih in potencialno nezaposlenih. To, da morajo UTD dobiti tudi zaposleni, se jim zdi pomembno predvsem zaradi možnosti, da tudi oni (prostovoljno ali ne, začasno ali trajno) postanejo nezaposleni. In obratno, da nezaposleni postanejo (delno ali polno) zaposleni. S tem se zmanjša negotovost posameznika in njegova odvisnost od delodajalca. Zato bi višino UTD najraje računali na osnovi minimalnih življenjskih stroškov ob predpostavki, da mora nekdo živeti samo od tega dohodka.

V praksi tu ni velike razlike. Vsaj v razvitem svetu bi najbrž "tržno" določen UTD itak zadoščal za preživetje. (Standard, s katerim je človek zadovoljen, je seveda nekaj drugega.)

Kaka manj razvita država bi si to zahtevo teže privoščila, glede na razmerje med močjo gospodarstva in številčnostjo prebivalstva. Če bi že hoteli na ta način poskrbeti za nezaposlene, bi morali z dohodninsko lestvico, izrazito regresivno v spodnjem delu, efektivno izničiti vsaj korist za zaposlene. Sicer pa pocenitve dela oni ne potrebujejo.

Razlika pa je na načelni ravni. Teže je zagovarjati, da bomo "lenuhom, ki nič ne prispevajo, dali, kolikor potrebujejo". Laže je reči, da jim bomo dali pač toliko, kolikor tudi vsi drugi dobimo brez povezave z našim prispevkom. Če nekaj ne izvira iz dela (oz. tako vsaj pravi trg), pravzaprav ni razloga, da to ne bi pripadalo tudi tistim, ki ne delajo. V nasprotnem primeru si nekdo drug prilašča njihov delež.

Kaj "izvira iz dela" in kaj ne, je tu seveda relativno, odvisno od tržnih nihanj. A tega smo v kapitalizmu navajeni. Če je po nečem, kar delam jaz, večje povpraševanje, kot po tistem, kar dela moj sosed, bom pač jaz zaslužil več. Čeprav morda on ravno tako pridno dela. To smo nekako sprejeli za približno pravično. Navsezadnje manj slabe orientacije za določitev razlik v zaslužkih nimamo. Na tem pač temelji funkcioniranje kapitalizma. Če bi torej UTD razumeli kot "tržno ceno lenobe", bi to morda laže sprejeli.

Ali to nekomu zadošča za preživetje, je pravzaprav njegov problem. Na ravnovesnem trgu dela si vsak lahko vedno najde vsaj priložnostni zaslužek, če ga potrebuje. In to se prišteje k UTD, skupaj bo že zadoščalo.

* * *

Kaj se ljudem zdi pravično, je do neke mere tudi relativno, odvisno od interesov. Ljudje radi verjamemo, da smo glede pravičnosti objektivni. Zato potrebujemo načelne filozofske argumente, predvsem kot embalažo za naša stališča. Toda v resnici se bomo veliko laže ogreli za tisto, kar je dobro za nas. Lenuhe bomo že tolerirali, če bo to dobro za ostale. Dokler pa v to dvomimo, filozofski argumenti ne zadoščajo.

Večina ljudi je revnih in pridnih. Ideje, ki so dobre za revne in pridne, so torej že v izhodišču v prednosti. Njihove "pravičnosti" ni težko prodati. Bogati in leni so v manjšini. Kar je dobro zanje, je načeloma večini sumljivo. V najbolj surovi obliki to vodi v komunistične ideale.

Kapitalizem je uspel prevladati zato, ker so ljudje ugotovili, da toleriranje bogatih koristi tudi revnim, čeprav bogatim bolj. Za mirno vest sicer potrebujemo tudi načelno utemeljitev, da je pravično, če tisti, ki več prispeva, žanje tudi sadove tega. A to je predvsem embalaža za večinski interes.

Tudi UTD bomo sprejeli kot pravičen sistem, ko bodo pridni ugotovili, da je toleriranje lenih dobro tudi zanje. Ker pač zgoraj opisani sistem deluje mnogo bolj gladko od sedanjega. In da jim bodo službe ušle na drugi konec sveta, če bodo še naprej precenjevali vrednost svojega dela.

Ko bomo to dojeli, bomo potrebovali seveda tudi teoretično utemeljitev, zakaj je to pravično (kot embalažo). Tu so Van Parijs in ostali vsekakor opravili ogromno koristno delo. To je zlasti pomembno, ker še nimamo primera v praksi, na katerem bi, tako kot pri kapitalizmu, videli, da stvar deluje. (Aljaska je preveč netipična dežela, tudi njihov UTD je relativno premajhen, da bi bistveno vplival na ekonomski sistem.) Kadar kupujemo nek izdelek, s katerim še nimamo izkušenj, je za odločitev toliko pomembnejša embalaža. Seveda pa so naša pričakovanja vezana na vsebino paketa.

 

6. Globalizacija

Azijska konkurenca pomeni grožnjo evropskemu gospodarstvu samo zato, ker mu sedanja varianta socialne države ne dovoli prilagajanja. Če smo pri ceni dela dovolj fleksibilni, ni razloga, da ne bi bile vse naše kapacitete izkoriščene. Proizvedli bomo torej toliko, kot zmoremo. Če nam povrh tega še kdo kaj podari (npr. kitajska centralna banka s financiranjem trgovinskega presežka), bomo pač živeli bolje, kot bi brez tega darila.

Seveda pa bomo potem tudi manj odvisni od tega, kaj ustvarimo sami. Potem bo tudi manj pomembno, koliko k temu prispeva kdo od nas. Torej je logično, da padanje cene dela (preko dviga UTD) vodi v bolj egalitarno družbo. Ne v škodo svobodnega trga, ampak kot rezultat njegovega delovanja.

Čez 100 let si Evropa ne bo več mogla privoščiti bistveno večjih davkov in višjega UTD kot Azija. A dokler je naša kupna moč toliko večja od njihove, smo pač mi razviti in oni niso. Ta privilegij izvira iz dediščine, ne iz vrednosti živega dela. Zato ga bo laže še nekaj časa ohranjati kot takšnega, kot pa vzdrževati (sedanjo veliko) razliko v ceni dela. Na globalnem trgu se bodo plače za enako delo prej izenačile kot BDP na prebivalca, ki prinaša davčno osnovo in posredno s tem možnost izplačevanja UTD.

Če se tako prilagodimo, ne bo več potrebe po carinskih in drugih trgovinskih ovirah. Sodelovanja bo lahko še več, evropsko in azijsko gospodarstvo pa se bosta razvijali komplementarno, kar bo koristilo vsem.

Dolgoročno morda kljub vsemu ne bomo rešili npr. evropske tekstilne industrije. Ampak propadla bo šele takrat, ko ji bo zmanjkalo delavcev. Ker si bodo našli bolje plačane službe ali pa zaradi nizkih plač (ob visokem UTD) prostovoljno ostali doma. Komplementarni razvoj gospodarstva seveda pomeni tudi to, da nekaterih stvari ne bomo več delali v Evropi. Toda to se lahko nekaterim panogam zgodi samo zato, ker so druge uspešnejše. Drugače bi cena dela pač padla na kitajski nivo, kar bi seveda pomenilo zelo visok UTD in sploh ne bi bilo nobena katastrofa. Ampak to se še ne bo zgodilo ravno jutri.

Res pa je, da se bo že precej prej treba spametovati glede vztrajanja pri Maastrichtskih kriterijih, drugače bomo ob nenasitnih trezorjih v Pekingu imeli hudo deflacijo. Ampak to je rešljiv problem. Če vsem tako ustreza, zakaj bi delali problem tam, kjer ga ni? Če hočejo Kitajci delati namesto nas, se s tem nima smisla boriti. Saj ni nihče nič obljubil, koliko bodo tisti evri še vredni čez 30 let, če jih bodo hoteli vnovčiti. V takšnih razmerah je pametno imeti malo večjo inflacijo. Da bo darilo res darilo.

Možno je tudi, da bomo nekoč v prihodnosti prehodno (kako desetletje ali dve) živeli v svetu, kjer bo veljal prost pretok ljudi po vsem svetu. Plače za enako delo bodo bolj ali manj izenačene, kar bo preprečevalo prevelike migracije, zlasti, če bodo v Evropi tudi cene višje. Ne bo pa še izenačen UTD, ki (vsaj deloma) ne bo vezan na stalno prebivališče, ampak na državljanstvo. Na ta način si bomo državljani (starega) razvitega sveta še za kako generacijo delno podaljšali privilegij, ki nam zdaj pripada po kraju rojstva. Dejstvo je, da se mu kar čez noč ne bomo hoteli v celoti odpovedati (karkoli si že kdo misli o etičnosti tega). Za ljudi z revnih celin pa bo takšna diskriminacija manj boleča kot administrativno omejevanje gibanja in gospodarskega sodelovanja.

 

7. Sklep

Socialna pravičnost je vsekakor pozitiven družbeni cilj. Ampak vsak cilj je najbolje doseči s sredstvi in orodji, ki so temu namenjena. Če želimo skuhati kosilo, ne bomo uporabili pralnega stroja.

Kapitalizem ni stroj za proizvodnjo pravičnosti. Ni narejen za pravično delitev bogastva. Zna pa marsikaj drugega. Zna optimalno proizvajati bogastvo. Predvsem pa zna poskrbeti za uskladitev ponudbe in povpraševanja skoraj po čemerkoli, če mu to dovolimo.

Nobenega smisla nima, da kapitalizem popravljamo, da bi bil bolj pravičen. Pustimo mu, da dela tisto, kar zna, in mu pri tem ne stresajmo peska med kolesje! Naj poskrbi za tržna ravnovesja in za proizvodnjo bogastva. Za korekcijo pravične delitve bogastva pa uporabimo kak drug, ustreznejši aparat. UTD je zelo primeren. Ne rinimo pravičnosti skozi tržne mehanizme, ampak mimo njih.

Ne popravljajmo pralnega stroja, če ne zna speči pečenke! Ampak zato nam še ni treba trpeti lakote. Pralni stroj naj opere prt, pečenko pa specimo v pečici.

Domov          Copyright © 2005 Uroš Boltin         mailto:info@urosboltin.com